Cevi za živila morajo izpolnjevati številne posebne zahteve, da se štejejo za varne za stik z živili. V nadaljevanju so predstavljene nekatere najpomembnejše zahteve:
1. združljivost z živili: cev ne sme vsebovati nobenih kemičnih snovi, ki bi lahko migrirale ob stiku z živili. To pomeni, da cev ne sme sproščati nobenih škodljivih snovi, ki bi lahko vplivale na kakovost ali varnost živil.
2. nevtralnost vonja in okusa: cev ne sme prenašati nobenega vonja ali okusa na živila, ki tečejo skozi njo. To je še posebej pomembno za občutljiva živila, kot so pijače ali mlečni izdelki.
3. higienske lastnosti: Cev mora biti enostavna za čiščenje in razkuževanje, da se zagotovijo visoki higienski standardi. Ne sme imeti utorov, razpok ali drugih težko dostopnih mest, kjer bi se lahko nabirale bakterije ali druga onesnaževala.
4. odpornost na aditive za živila: Cev mora biti odporna na različne sestavine, ki se lahko uporabljajo v živilih, kot so kisline, olja ali alkoholi. V stiku s temi snovmi ne sme biti podvržena kemičnim reakcijam ali vplivati na svoje fizikalne lastnosti.
5. temperaturna odpornost: cev mora biti odporna na visoke in nizke temperature, odvisno od zahtev živil, ki tečejo po njej. To je zlasti pomembno pri obdelavi vročih ali ohlajenih živil.
6. prožnost in stabilnost: cev mora biti dovolj prožna, da jo je mogoče enostavno prevažati in namestiti. Hkrati pa mora biti tudi dovolj močna, da zdrži pritisk in gibanje pretoka živil, ne da bi se pretrgala ali zlomila.
Te zahteve so določene v različnih mednarodnih standardih in predpisih, kot je Uredba EU št. 10/2011. Pomembno je, da proizvajalci cevi za živila izpolnjujejo te zahteve in imajo ustrezne certifikate za zagotavljanje varnosti živil.